Ni ga hribčka v Sloveniji, ki na njem ne bi stala cerkvica. Nemalo ne manjka tudi grička v Sloveniji na katerem ne bi stala cerkvica. En takšen griček je Homška cerkev, ki jo lahko opazujemo z razgledne točke hriba Šumberka v Domžalah. Da o ravninah kot je cerkev Sv Uršule na Sorškem polju sploh še ne pridemo.
Homške cerkvice sicer še nisem naslikala, sem jo pa navedla kot zanimiv primer kako pogosto je zares Slovenija posejana s cerkvami. Da ji niti griček ne uide.
Odgovor na ta fenomen nabožne »pogričkanosti«, sem našla tudi v knjigi Franceta Steleta, Umetnost svetega, ki opisuje kako so se pokristjanjeni staroselci, pred vdori novih ljudstev, umikali v odročnejše kraje, zlasti v višave.
Čeprav smo v osnovi poganski narod, kjer smo po neverjetnem čudežu skozi zgodovino lahko razvili in ohranili svoj unikaten jezik, nam mnogoboštvo zgleda ni kaj prida ležalo. Malo za šalo, verjetno verjeti v enega boga je mnogo bolj enostavno kot pa enkrat moliti k Vesni, boginji pomladi, hkrati pa se bati, ker smo ob tej molitvi obrnili in izpostavili svoj hrbet Morani, boginji smrti.
Najvišje izmed vseh pa je le Triglav, severno slovanski bog neba, zmelje in podzemlja ki ždi nad vsemi cerkvami. Čeprav kot opomnik, se ne ve točno, ali je ime gore povezan s staroslovanskim bogom. Najverjetneje ne, pravi Wikipedija. Če bi kdo to raziskal, z viri izven Wikipedije, sem z veseljem za kakšno debato.
Ampak sliši se nadvse romantično.
Zametki krščanstva na Slovenskem so nejasni pravi Ambrožič, v svoji knjigi Zgodovina cerkve na Slovenskem. Zanesljivejši viri o krščanstvu se pojavijo v 2. in 3. stoletju. V 4. stoletju pa se je s krščanstvom širila tudi nestrpnosti do poganstva, zaradi katere se je začela spreminjati tudi zunanja podoba mest in podeželja. Poganski simboli so bili odstranjeni, porušeni ali opuščeni, šlo se je pa za simbole mnogoboštva rimskega cesarstva in ne več toliko starih slovanskih verovanj.
Pri umetnosti zgodovini smo se velikokrat učili kako so v arhitekturi, z oltarji, oboki, kupolami, freskami in vitraži pričarali vtis božanskosti in tako človeka približati bogu in nebesom na zemlji. Ampak tega nisem zares razumela dokler nisem obiskala katedrale v Winchester-u, v kateri je tudi grobnica Jane Austen, priljubljene angleške avtorice ljubezenskih romanov kot je Prevzetnost in Pristranost. Oh, Mr Darcy!
Prevzela me je je tudi znamenita katedrala v Salsbury-ju pri Stonehangu in cerkev v Christchurch-u, ki je pravzaprav del samostana. A v Angliji je pač tako, da če je v mestu katedrala, govorimo o mestu, ki ni le »town«, ampak je »city«. Zdaj veste, ti besedi nista eno in isto.
Torej Christchirch je town, Winchester in Salsbury pa sta city. Katedrala, ki mi je bila kar nekaj let skoraj da pred nosom, pa je katedrala v Protmosuth-u in zato se je tudi ta »town« lahko imenoval »city«. Portsmouth the Waterfont City, z dobro ohranjeno utrdbo Henrika Tudorja VIII, očeta Bloody Mary in Elizabete Prve, angleško mornarico in direktno trajektno povezavo s Francijo. <3
V Winchester-u je mimogrede tudi znamenita Arthurjeva okrogla miza. Včasih pa je bilo to glavno mesto Anglije, so mi povedali domačini in vhod v takratno glavno mesto je še zmeraj ohranjen. V času božiča je mesto kot v pravljici in prepojeno s turisti. Že samo da spiješ kakšen coffee latte, ki je pri Angležih že več kot desetletje blazno popularen, je mizo za ta čas potrebno rezervirati vsaj 14 dni v naprej. Vseeno, zelo toplo priporočam obisk Winchester-ske božične tržnice. Čarobno!
Ko vstopiš v katedralo je res občutke božanski, svetloba, ki pronica skozi barvne vitraže, zvok, ki se odbija od debelih sten in galerij, in obokani svodi, ki zaradi rebrastih zaključkov dajejo občutek nadaljevanja in večnosti. Nič kaj skromne niso in odražajo zavesti angleškega klerikalstva in plemstva v vsej svoji samozavesti in prepričanju v vsemogočnost. Hkrati pa odražajo ogromno notranjo stisko človeka in tako željo povezanosti z odrešenikom.
Slovenske cerkvice to kar dosegajo Angleške katedrale, dosegajo na tak miniaturen način. Freske, vitraži, oltarji in celotna arhitektura je poudarjena le toliko, tako da ne moremo pozabiti, da smo že zmerja Slovenci povezani z naravo in smo tam najraje. Zgleda, da tisti poganski del v nas vsega tega ni pripravljen spustiti.
Slovenske cerkvice so zgrajene za malega človeka, Slovenca, ki služi tujemu gospodarju. In odražajo skromnost, ki je vrednota ki jo večina Slovencev visoko ceni. Morda zaradi stika z naravo in s tem s stvarstvom, tudi potrebe nismo imeli po takšnih katedralah, ki se bohotijo in čarajo tako mogočne občutke nebes in božanskega na zemlji.
Že dolgo nazaj sem tudi brala en članek, da je k gradnji takšnih katedral pripomogla uvedba fižola v prehrano, ki je dajal zadosti energije, da je bil človek tudi fizično sposoben takšnih gradbenih naporov.
Priznam, da sem malo romantična, je pa razlog skromnosti slovenskih cerkva tudi ta, kot piše Matjaž Ambrožič, v knjigi Zgodovina cerkve na Slovenskem, je imela Slovenija vse do 20. stoletja status obrobnega prostora.
In če neham romanizirati toliko o skromnosti slovenskih cerkvic, kot opisuje Stele naši slovenski predniki, večinoma pastirji in poljedelci niso ravno imelo posluha za umetnost, ki smo jo pa kasneje kot karantanski knezi izpopolnjevali na pobudo bavarskih gospodov.
Ampak umetnost je lahko ena sama romantika. In če tej umetnosti dodaš še eno slovensko cerkvico po možnosti posajeno na grič dobimo takšne umetniške slike:
Moravška dolina s pogledom na Cerkev SV Martina, kreda, 82 x 58 cm, 2018
Ravno zaradi te zgodovine slovenske cerkve in razmišljanj, ki sem jih opisala sem se odločila, za tehniko krede, ki daje ruralen, malce realističen in ilustrativen pridih skromnega podeželja, kot stare slovenske skrinje, kjer so naše pra pra dedki in babice namesto omar zlagali svoje cunje.
Prva cerkev je cerkev Sv Martina v Moravčah, za katero sta značilna dva turna. Cerkvic z dvema turni niso pogoste in lahko bi rekli, da je to prava cerkviška Moravška znamenitost.
Tako kot ostali dve cerkvici je tudi cerkev Sv Martina svoj največji razcvet dobila v baroku, katere videz je ostal skorja enka do danes.
Baračnice jim pravim, tem cerkvicam, ki sem jih naslikala, saj so vse bile zgrajene že pred barokom. A barok je zgleda našemu okolju najbolj ustrezal oz je bil čas, ko so v arhitekturo na slovenskem vlagali tuji investitorji kot je recimo znamenita rodbina Attems, najbolj znani po prenovi Brežiškega dvorca in baročni poslikavi Viteške dvorane. Verjetno je razcvet umetnosti na slovenskem v baroku povezan tudi kaj z razvojem tehnologije in gospodarstva ter podjetništva, kot je razvoj fužinarstva, a tega nisem podrobneje raziskovala.
Limbarska Gora in Cerkev Sv Valentina, kreda, 82 x 58 cm, 2021
Druga v seriji slik Slovenskih Cerkvic je Cerkev Sv Valentina na Limbarski gori. Prav tako je svojo današnjo podobo dobila že v baroku in je delo znanega baročnega arhitekta Gregorja Mačka.
Mohor nad Moravčami in Cerkev SV Mohorja in Fortunata, kreda, 82 x 58 cm, 2023
Kot tretja iz te zbirke pa je naslikana cerkev Svetega Mohorja in Fortunata. Cerkve kateri viri omenjajo, da je stala že v 13. stoletju, pa je prva tako kot ostali dve svojo najbolj izrazito podobo, ki jo vidimo danes, dobila v baroku. Vse tri cerkvice spadajo pod župnijo v Moravčah.
V Sloveniji je cerkev veliko več kot simbol krščanstva je živi fosil naših globokih korenin. Krščanstvo je bilo vse od njegovega nastanka na Slovenskem, zamajano z vdori raznih ljudstva tekom stoletij, od npr. Vikingov, Rimljanov, Madžarov, Turkov in zares ga je ukoreninila in utrdila nemška oblast, opisuje Stele.
Dane pa je cerkev poleg kozolcev tipična znamenitost slovenske pokrajine, nam precej samoumevna, marsikateremu tujcu pa kot mnogoštevilna značilnost hitro pade v oči.
Zanimivo mi je bilo, kako je Gabor Mate, tisti slavni zdravnik, ki veliko govori o travmi, v nekem intervjuju, ki sem ga spremljala na YouToub-u, poudaril svoj obisk pri nas kot obisk Krščanske Slovenije (Christian Slovenia).
Meni so cerkvice predvsem lep spomenik, in dolgo skorja edine nosilka in galerija umetnosti, ki se je ohranila do danes in nas opominja na našo zgodovino, hkrati pa lepa izletniška točka, ki marsikoga požene v hrib.
Če bi si radi omislili kakšen takšen spomenik v obliki cerkvice, hiške, katedrale, gradu v pokrajini s tehniko krede na svoji steni me pocukajte za rokav.
Toplo priporočam Umetnost svetega, Cerkve na Slovenskem, France Stele, če bi radi umetnost svetega tudi preučevali, ali pa če iščete kakšne prijetne kulturne točke, povezane z naravo za izlet. Knjiga je precej debela, če bi pa hoteli tako kot je Stele obdelati vse cerkve na slovenskem, pa bi rabili kar celo knjižno omaro se mi zdi. Tako kot je imel Jože Plečnik svojo v univerzitetni knjižnici v Portsmouth-u. Saj so tudi njegova dela in knjige napisane o njem izredno obsežna…
Katedrala v Winchester-ju
Notranjost katedrale
Winchester-ska božična tržnica
Westgate, vhod v mesto
Grobnica Jane Austen
Polged iz galerije Winchester
Molitveni prosotor
Coffee Late in Fish Finger Sendwich
Cerkev v Chrisctchurch-u
Katedrala v Salisbury-ju
Stonehagne na dlani